Približno 15 nas je tu v Bovcu takih, ki nam ob pogledu na vse te lepote okoli nas zaigra srce, ki precej pogosto razmišljamo o tem, kako bi se dalo po tistih prehodih prilesti na vrh tiste stene in tistega hriba, ki vedno, ko nimamo kaj početi zavrtimo telefone in že vnaprej vemo, koga bomo danes lahko nahecali, da se odpove toplemu objemu cunj in oddrvi z nami novim dogodivščinam nasproti, v višave, nekam tja gor, kjer domuje svoboda. 15 torej takih, ki po svojih močeh skrbimo in se trudimo, da obstaja družina imenovana Alpinistični odsek Bovec.Vsako leto ali dve se nam pridruži še kakšen podobno misleči škrat ali škratica, nov kamenček, ki tako čisto spontano dopolni vrzel v mozaiku. Kar pisana je tale naša druščina, fantje in dekleta, mladina in ta stari, študentje in svobodni umetniki… Pa smo se domislili, da najbrž že dve leti ni bilo alpinistične šole, da bi nam prav prišle nove moči, da pa mi ja imamo znanje in izkušnje, ki bi mogoče še komu prišle prav in sploh je treba tole bovško občestvo malo predramiti in podučiti, da se človek v nekem kraju rodi z nekim določenim namenom, in če je to Bovec, potem pač ne moreš mimo tega, da bi vsaj kdaj zalezel v kakšen malo strmejši breg ali se obesil na kak klin. Ti to, jaz tisto, Čušin telovadnico, zima led, … in alpinistična šola je zalaufala. Na začetku je bilo tečajnikov 20, potem jih je nekaj ugotovilo, da se jim ne da, da je prenevarno, da niso tako resno mislili, da uni tam itak samo bluzijo in jim verjetno manjka kakšen košček na podstrešju…, ostali pa smo se pretolkli skozi poglavja Alpinistične šole, zvozlali vse kar je možno in potrebno, obvezali in pokrpali vse žive in malo manj žive, pregledali skoraj vse diase, ki so se nam v teh letih nabrali, še Tolmince nažicali, da so nam priskočili na pomoč in dodali svoj lonček (hvala, Soška bratovščina), tako da smo bili v maju mesecu ponosni sami nase, da smo vse skupaj tako dobro izpeljali. Zadovoljni pa smo bili tudi že z znanjem naših učencev. Zato smo se odločili, da jim pokažemo Bele vode, to prijetno gnezdo onkraj meje, kjer jih je štirinajst uspešno diplomiralo in jih dobilo po riti za dobro srečo, tako kot se po uspešno opravljenem izpitu spodobi. Nazadnje smo še vsak svojega peljali v objem prijaznih, toplih, čvrstih skal nad dolino, da je na lastni koži občutil tisto božanskost, ki se je vedno spomnimo in zavedamo šele, ko šklepetajoč z zobmi zmrzujemo kje daleč, kjer je visoko in težko in ne vemo… Tako je Alpinistični odsek Bovec bogatejši za par takih, ki jim bo to znanje prišlo prav, ko se bodo po malo težjih poteh potepali po hribih, par takih, ki jih zanimajo samo plezališča, par takih, ki upajo, da jih bo kdo še kdaj kam peljal, par takih, ki se že kar uspešno krampajo, predvsem pa za eno novo izkušnjo in prepričanje, da če se potrudimo, zmoremo.